Zadružništvo nekoč in danes

V Slovenskih goricah je zadružništvo poznano predvsem v smislu kmetijske dejavnosti, saj predstavlja enega izmed zelo racionalnih načinov povezovanja kmetijskih pridelovalcev. Tržne razmere, odprto gospodarstvo in nekatere poslovne odločitve v novejšem času postavljajo kmete v precej podrejen položaj, zato se kmetijske zadruge v celotnem sistemu zadružništva včasih omenjajo s precej negativno konotacijo. Dve zelo popularni obliki zadrug sta tudi model stanovanjske zadruge in pa delavske zadruge. Namen tega sestavka je predstaviti zadružništvo v malo drugačni, a hkrati zelo uspešni luči. 

 V osnovi je zadruga samostojno združenje posameznikov, ki so se prostovoljno povezali zato, da bi zadovoljili svoje ekonomske, socialne, kulturne in druge potrebe. Člani so hkrati tudi lastniki, ki zadrugo vodijo in nadzirajo, resnost članstva pa je ponavadi pogojena s članskim denarnim vložkom. V svojem bistvu so zadruge poslovni subjekti, ki na trgu poslujejo povsem enakovredno kot vsa ostala podjetja, vendar se razlikujejo predvsem po prostovoljnem članstvu, demokratičnosti upravljanja, enostavnih možnostih povezovanja in prizadevanjih za trajnostni razvoj. Čisto preprosto to pomeni, da se posamezniki najpogosteje povežejo v zadrugo iz razloga, da lahko lažje, ceneje in bolj uspešno nastopajo na trgu.

Poslovni model zadružništva je mogoče aplicirati v različne dejavnosti. Odlični primeri iz našega okolja so Zadruga Dobrina, ki skrbi in pospešuje prodajo domačih pridelkov malih kmetov; Vodovodni zadrugi Selce in Zavrh, ki institucionalno rešujeta težavo oskrbe s pitno vodo; ter Kreativna zadruga iz Pesnice, ki se ukvarja s težavami starostnikov in gibalno oviranih. Zelo netipičen, a hkrati zelo uspešen primer predstavlja Jezikovna zadruga Soglasnik iz Gornje Radgone, kjer so se povezali prevajalci, tolmači in lektorji, ki nudijo kompletne jezikovne storitve. Povezovanje posameznikov oz. samostojnih podjetnikov iz podobnih strok (npr. gradbeništvo, računalništvo, organizacija prireditev…) je tipičen recept, kjer je mogoče doseči večjo prepoznavnost na trgu, višji promet, boljšo klimo v službi in višjo kakovost storitev, obenem pa si znatno znižati poslovna tveganja in stroške delovanja, saj se med zadružniki porazdelijo. Aktualen zgled za Slovenske gorice predstavlja tudi Vinarska zadruga Haloze, kjer so se vinogradniki povezali in skupaj kupili mobilno polnilnico za vino. Del članarine je namenjen vzdrževanju in zavarovanju, tako da je odgovornost kolektivno porazdeljena, nova pridobitev pa za vse pomeni eno skrb manj. To je le peščica primerov iz našega okolja, v nekaterih evropskih državah pa je zadružništvo že veliko bolj uveljavljeno.

Temelj dobrega in uspešnega delovanja so jasno definirana pravila sodelovanja, ki jih morajo vsi člani upoštevati. Če naloge in odgovornosti niso jasno porazdeljene ali če finančni tokovi niso usklajeni, se tako kot pri ostalih oblikah podjetništva tudi v zadrugah hitro pokažejo šibke točke. Ena izmed rešitev te zagate je pridobitev statusa socialnega podjetja, kjer gre po definiciji za nepridobitno organizacijo, saj se ves dobiček vlaga nazaj v podjetje. Prednosti socialnega podjetništva so predvsem v tem, da spodbuja socialno povezanost in družbeno pomoč, da rešuje nek družbeni problem, da v delo lahko vključuje tudi prostovoljce, da je zaradi omejitve deljenja dobička naravnano zelo trajnostno, med finančnimi mehanizmi pa velja izpostaviti pridobitev posebnih olajšav oziroma spodbud za izvajanje dejavnosti socialnega podjetništva.

Če se z malce drugačnim pogledom ozremo po našem okolju, lahko opazimo, da se življenjske razmere ljudi zelo spreminjajo. Vse več je starostnikov, ki potrebujejo pomoč v obliki različnih storitev, saj imajo svojci preveč obveznosti, institucionalnih rešitev pa je zelo malo. Na tem področju se sicer počasi vzpostavljajo organizacije, ki bi naj premostile nekaj teh težav, vendar je teh javno-zasebnih povezav še premalo. Družbena težava postaja tudi opuščanje kmetij, ker ni naslednikov oz. se ne vidijo v kmetijski dejavnosti, po drugi strani pa veliko ljudi iz mestnega okolja išče košček zemlje za pridelavo svoje hrane. Odgovor na težavo se ponuja sam po sebi, pri čemer je pravno formalna oblika povezave zgolj še formalnost, za zgled pa si lahko predstavljamo eko-socialno kmetijo Korenika iz Šalovcev. Pogosto prihaja tudi do situacije, da nekatere obrti in delavnice zamirajo, ker ni naslednikov, potreba o obrtnih izdelkih pa obstaja še naprej, zato bi bilo vse skupaj škoda zavreči. Če se lastnik strinja, da ponudi svoje stroje v uporabo delavcem, če se vključijo še tržnik, prevoznik in ostali deležniki, pri čemer bi imeli vsi enako vrednost besede, se lahko obrt ohrani in razvija še naprej.

To je zgolj nekaj primerov zadružne organiziranosti iz naše širše okolice, ki so bili podani zgolj v informacijo in razmislek vsem, ki se lotevate podjetništva ali imate dobro idejo, trenutno pa še nimate kapitala ali drugih virov. Ne moremo reči, da je zadružni sistem primeren za vse vrste dejavnosti, kljub temu pa se v zadnjih letih nabor zadružnih idej zelo širi. Na Razvojni agenciji Slovenske gorice smo partnerji v projektu Sociolab, kjer kreiramo podporno okolje prav za reševanje tovrstnih zagat.

Imate tudi vi kakšno podjetniško idejo, nočete opustiti dejavnosti ali bi radi nekaj spremenili na bolje? Oglasite pri nas na stični točki Sociolab ali pa nas pokličite.