Osrednje Slovenske gorice

Slovenske gorice predstavljajo pravljični gričevnat svet, ki se razteza od avstrijske meje na severu do meje s Hrvaško na jugu, vzhodno in zahodno geografsko mejo pa predstavljata reki Mura in Drava. V grobem lahko ta še vedno pristen košček Slovenije delimo na Zahodne ali Osrednje Slovenske gorice ter na Ljutomersko-Ormoške gorce ali Prlekijo.

Nemara prva stvar, ki pozornemu opazovalcu pade v oči, je s prostranimi in urejenimi vinogradi prežeta pokrajina, ki jo bogati nebroj starih domačij z obokanimi kletmi, ki so pravi biseri nekdanjega stavbarstva. Naslednjo tipično značilnost regije predstavljajo številne cerkve na vrhu gričev, okoli katerih so zrastla trška jedra, ki se v strnjeni koloni nadaljujejo v vasi in zaselke. Kar nekaj cerkva je omenjenih že poznogotskem obdobju, zaradi uničenj v kasnejših vojnah in vpadih pa premorejo tudi renesančne in baročne značilnosti.

Primerki bogate arhitekturne dediščine so poleg cerkva in številnih kapel tudi gradovi, dvorci in samostan, ki skupaj tvorijo unikaten zbir preteklosti, ki sovpada z dokaj neokrnjeno naravo. Narava je vedno tisti mistični kraj, ki obiskovalca zapelje v svoj mir, ki ga v Slovenskih goricah lahko najde na sprehodu ob številnih jezerih ali na pohodniških poteh.

Vsa doživetja in aktivnosti pa bi bila precej okrnjena, če regija ne bi bila poznana tudi po pristni in domači kulinariki. Slovenskogoriška gibanca je kraljica mize, prava pojedina pa se prične z domačim narezkom, kjer ne manjkata meso iz tünke in zaseka. Gastronomska pika na i pa je tudi raznovrstna ponudba predvsem belih vin, sort laški rizling, renski rizling, rumeni muškat, sauvignon in rizvanec, prenekateri ponudniki pa posebne goste počastijo tudi z domačim rdečim vinom iz trt samorodnic.

Ker so Slovenske gorice preprosto čudovite.