SL 
EN 
DE 
Občina Sv. Trojica
Sveta Trojica v Slovenskih goricah - Cerkev sv. Trojice
Med božjepotnimi cerkvami, posvečenimi Sveti Trojici, je na Slovenskem najimenitnejša tista, ki je dala ime kraju in enkraten pečat vsej pokrajini okrog sebe: Sveta Trojica v Slovenskih goricah. Kot božja pot je zaslovela in stopila v zgodovino šele v času ponovnega razcveta katoliške vere v začetku 17. stoletja. Na kraju, ki so mu takrat pravili Porčki vrh (Purkstalberg), je nekoč stala kapela Svetega Duha. Bila je lesena in so jo postavili leta 1631. Že takrat so verniki radi prihajali sem. Ko pa so večkrat ponoči videli na vrhu hriba goreti tri plamene, nekateri so trdili, da tri luči, drugi, da tri zvezde, so to nenavadno svetlobno znamenje razumeli kot nadnaravno naročilo, naj pozidajo tukaj cerkev v čast Sveti Trojici. Obrnili so se na škofa in kmalu dobili dovoljenje. Zemljišče za cerkev je podaril cmureški grof Wolfgang Stubenberg. Temeljni kamen je leta 1636 slovesno blagoslovil sekovski škof Janez Marko. Napis, ki je vzidan nad vrati v zakristijo, pravi, da so štiri leta pozneje delo uspešno končali, in pri tem omeni, da je bila cerkev postavljena zgolj z darovi. Bila je veliko manjša od sedanje. Od nje je danes ohranjen zvonik, ki stoji zdaj za prezbiterijem, takrat pa je pod njim bil glavni cerkveni vhod; to, kar je danes prezbiterij cerkve, je bila takrat cerkvena ladja. Božja pot je postajala vse bolj znana. Ker so se tukaj godili tudi čudeži, se je število romarjev še povečalo. Leta 1662 so se grofje Stubenbergi obrnili na avguštince s prošnjo, naj prevzamejo skrb za romarje in cerkev. Ti so leta 1692 prizidali samostan, ki je bil sprva še večji kakor dandanes. Pri tem jim je pomagal graščak z Negove Ferdinand Ernest Trautmansdorf. Njegov nagrobnik je vzidan pod prižnico. Soproga tega grofa pa je dala postaviti ob severni strani leto kasneje (1693) loretsko kapelo, kjer je še danes kip Loretske črne Marije z detetom, v zahvalo, ker je prenehala turška nevarnost.
V času največjega razcveta, sredi 18. stoletja, so se skrbniki Svete Trojice, očetje avguštinci, odločili pozidati novo cerkev. Na pomoč jim je priskočil grof Draškovič iz Varaždina in od leta 1735 do 1740 so cerkev povsem prezidali. Dotedanja ladja je postala prezbiterij, zraven pa so prizidali novo ladjo s stranskimi kapelami, nad katerimi je posebna galerija. Leta 1756 so postavili veliki oltar in tri leta kasneje še šest stranskih oltarjev. Leta 1780, tik preden je Jožef II. začel svoje reforme in ukinil številne božje poti, so postavili tudi dva nova zvonika k pročelju. Z novimi uredbami cesarja Jožefa je bila pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah ustanovljena župnija, avguštinski samostan pa leta 1786 razpuščen. Leta 1811 so avguštinci zapustili kraj, skrb zanj pa so prevzeli škofijski duhovniki. Romarji so kljub vsem nasprotnim tokovom in drugačnim časom še vedno prihajali v procesijah. Bilo jih je čez sto tisoč na leto. Zato so leta 1854 skrb za Sveto Trojico prevzeli frančiškani, ki to božjo pot vodijo še danes.
Tako ugledna božja pot ima tudi temu primerno bogastvo, ki se je v stoletjih zbralo na tem kraju. Najlepša je seveda oltarna oprema. Glavni oltar je delo neznanega mojstra, kaže pa, da so se avguštinci obrnili na graške mojstre umetnosti. Šest stranskih oltarjev je značilno baročno delo, eden med njimi, tisti, ki je posvečen sv. Križu, ima Kremser-Schmidtovo upodobitev Križanega. Svojska dopolnitev, čeprav veliko kasnejša, so še štirje stranski oltarji v zadnjem delu ladje, ki se po slogu prilagajajo baroku, narejeni pa so bili v 19. stoletju. V letih 1883 in 1884 so cerkev še poslikali furlanski mojstri iz Humina pri Čedadu: Jakob Brollo in mojstra Biertija.
Sveta Trojica v Slovenskih goricah - Samostan
Samostanski kompleks ob južni strani cerkve je nastal v letih med 1665 in 1692, potem ko so Sv. Trojico prevzeli avguštinci. Na upodobitvi iz let okoli 1731 je videti samostan kot dvonadstropno poslopje s 16-osnim južnim in še ohranjenim 11-osnim podkletenim vzhodnim traktom, ki pa se stare cerkve ni dotikal. Do stika z novo cerkvijo je prišlo šele po njeni zgraditvi leta 1740 z vstavitvijo 2 nadaljnjih okenskih osi, nato so pa ves samostanski kompleks enotno fasadirali. Južni trakt je v sedanji podobi iz 3. četrtine 19. stoletja, ima pa še originalno zasnovo, kot to dokazuje njegov talni zidec. Po razpustu samostana leta 1787 so avguštinci takrat nastalo župnijo vodili še do leta 1812, sledili so jim svetni duhovniki, tem pa leta 1854 frančiškani, ki jo upravljajo še danes.
Sveta Trojica v Slovenskih goricah - Trško jedro
Naselbina pod samostanom je nastala na stičišču cest iz Ptuja, Maribora in Radgone. Od konca 17. do konca 18. stoletja je bila tu osrednja slovenjegoriška božja pot. Zato se je naselbina v tem času razvila v večjo tržno oblikovano vas, ki je leta 1820 štela 44 hiš in 184 prebivalcev, leta 1869 64 hiš in 324 prebivalcev in leta 1910 72 hiš in 351 prebivalcev ter medtem leta 1872 dosegla status trga. Promet, sejmarstvo in romanja so kraju po jožefinski prekinitvi ponovno pomagali do blaginje, vendar pa je trg pozneje razvojno zaostal zaradi odsotnosti industrije, ki je Kirbiševa usnjarna ni mogla nadomestiti. To kažejo statistični podatki, saj je leta 1971 štel še vedno le 79 hiš in 384 prebivalcev, leta 1988 pa okoli 90 hiš in 447 prebivalcev. Urbano kompozicijo kraja sestavljata mlajše trško jedro z lijakasto razširjenim cestiščem in pretežno strnjeno obzidavo v severni polovici naselbine ter starejša vaška parcelacija s posamično gradnjo v južni. Samostanski kompleks na njunem stičišču ju s svojo gmoto povezuje in obenem krajinsko poudarja. V trškem jedru je ohranjenih nekaj čednih klasicističnih hiš, v njem stoje trikotno znamenje, spomenik padlim med zadnjo vojno in pomnik na zdravnika in pisatelja Lojza Kraigherja in njegovega gosta v letih 1910-1911 Ivana Cankarja.
Zgornji Porčič - Domačija Polič
Domačijo sestavljajo pritlična hiša s petosno glavno fasado, gospodarsko poslopje ter neogotska kapelica z zvonikom. Poslopja so iz druge polovice 19. stoletja in so prekrita z opečnimi dvokapnimi strehami.
Osek - Rimsko gomilno grobišče in kamnolomi
V Oseku je obsežno antično grobišče, ki sestoji iz skupine 50 rimskih gomil. Od tega je 38 gomil že prekopanih, dve sta načeti, ena je do polovice odkopana, ena pa docela zravnana. Gomile imajo višine od 0,2 do 2,5 metra in premere od 3,2 do 10,8 metra. V bližini so sledovi antičnih kamnolomov. Osek je slovel tudi v srednjem in novem veku po kamnolomih s peščenjakom rumene in okraste barve, ki so ga mnogo uporabljali pri kamnoseško zahtevnejših zidavah v Slovenskih goricah.
