SL 
EN 
DE 
Naravne vrednote
Na jugozahodni strani se zavarovano območje začne ob zgornjem delu Jezera Pernica, tako da vključuje mokrišče ob izlivu Jareninskega in Vukovskega potoka. Meja poteka nato proti severu do Grušove, kjer zavije nad Sv. Jakobom v smeri vzhoda, tako da objame kraje Ročica, Zgornji Gasteraj in Žitence. Na zahodni strani se meja drži magistralne ceste Lenart - Trate, nato pa se usmeri skozi Spodnji Gasteraj proti naselju Spodnje Partinje. Od tukaj poteka proti zahodu do Vukovja ob Jezeru Pernica.
Slovenske gorice - doli (Območje Natura 2000)
Območje dolov Slovenskih goric je edino območje v Sloveniji, kjer še gnezdi zlatovranka (Coracias garrulus). Najbližja druga gnezdišča zlatovrank so trenutno oddaljena okoli 100 kilometrov. Do začetka sedemdesetih let 20. stoletja je zlatovranka naseljevala vso subpanonsko območje in ravnice Slovenije. Na slovenjegoriškem območju je še v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja uspešno gnezdilo najmanj 7-10 parov. V obdobju 1998 - 2002 je gnezdilo 3-5 parov. Mozaično kulturno krajino dolov še danes in v primerjavi z Zahodno Evropo v visokih gostotah označujejo vrste kot so: zelena žolna (Picus viridis), smrdokavra (Upupa epops), pogorelček (Phoenicurus phoenicurus), divja grlica (Streptopelia turtur), rjavi srakoper (Lanius collurio) in rumeni strnad (Emberiza citrenella). Žal med gnezdilci z veliko verjetnostjo ni več črnočelega srakoperja (Lanius minor). Tu je gnezdil do leta 1997 posamično ali kolonijsko (do 12 parov v koloniji).
Kar 50% visokodebelnih sadovnjakov območja je bilo posekanih v zadnjem desetletju. Zlasti po suši sredi devetdesetih let 20. stoletja. V povezavi s travišči in ekstenzivnimi pašniki so ti najpomembnejši prehranjevalni habitat zlatovrank. Medtem, ko tradicionalna kmetijska raba v vlažnih predelih (npr. močvirni travniki) izginja, je raba izven vlažnih in delno izsušenih dolov še takšna, da bi jo v Zahodni Evropi označili za nego krajine oz. habitatov.
Tudi melioracije so pomembno vplivale na zmanjšano količino plena zlatovrank in drugih lovcev na velike žuželke na primer smrdokavre in črnočelega srakoperja. K sreči na splošno ni prišlo do zložbe zemljišč. Tako je podeželski mozaik z glavnino atributov ostal ohranjen. Pomemben dejavnik ogrožanja je vedno hitrejša sprememba rabe travišč in pašnikov: del teh površin je spremenjen v monokulturo koruze, del se jih zarašča, del pa je spremenjen v pognojena (silažna) travišča in intenzivne pašnike. Poseben problem je nazadovanje ekstenzivne paše, zlasti drobnice.
Ta je še nedavno oblikovala kratkotravnate površine prepredene z neporaslimi stezami za živino ipd. vzdolž katerih so plenile žužkojede ptice. Na nekaterih delih območja je čutiti vpliv pomanjkanja rekvizitov (npr. posamezna drevesa z suhimi vejami), kjer so žužkojede ptice prežale na plen.
Negativen vpliv na populacije ptic je imela tudi sprememba in opustitev okopavin in tradicionalnega mozaika žitnih njiv s paleto starih sort.
Za več informacij si oglejte še zgibanko Doli Slovenskih goric - kjer še sliši peti zlatovranko na spletnem naslovu http://www.natura2000.gov.si/fileadmin/user_upload/Knjiznjica/Publikacije/natura2000_slovenske_gorice.pdf
Dobrava (Natura 2000)
Kompleks hrastovo-belogabrovega gozda v rahlo gričevnatem svetu Slovenskih Goric, južno od naselja Sveta Trojica, odlikuje velika dolžina gozdnih robov. Obkroža ga poseljena in kmetijska krajina z njivami, travniki, sadovnjaki in manjšimi gozdički. Pomemben življenjski prostor metuljev. Kot posebno ohranitveno območje je vpisan v seznam Natura 2000 od leta 2007. Površina območja znaša 102 hektarja.
EKOloško pomembna območja
Ščavniška dolina
Območje ob zgornjem toku reke Ščavnice od izvira na območju Trat in Zgornje Velke do magistralne ceste Lenart – Gornja Radgona, ki obsega tudi obrobje severnega dela Slovenskih goric se ponaša z veliko raznolikostjo habitatnih tipov (rečni in obrečni habitati, mokra in suha travišča, gozdovi). To je življenjski prostor redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst.
Zgornji tok Ščavnice od izvira do naselja Spodnja Ščavnica oz. magistralne ceste Lenart – Gornja Radgona je ohranjen v pretežno naravnem stanju. Izvir je tipičen helokreni, kjer voda mezi na številnih mestih in ustvarja izvirni potoček širok do 0,5 m. V osrednjem in spodnjem delu opisanega odseka je struga široka do 5 m in ima ohranjen prvotni - meandrirajoči vzorec in tudi prvotno drevesno in grmovno obrežno vegetacijo. Ob sami strugi so ponekod še ohranjeni zamočvirjeni predeli. Ohranjena je pestra kulturna krajina z ekstenzivnimi mestoma močvirnimi travniki, senožetnimi sadovnjaki in gozdnatimi severnimi pobočji. Velika pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov. Opisanih 9 vrst metuljev, preko 35 vrst mladoletnic (za nekatere edini doslej znani podatki v Sloveniji). Še posebej pomembno je pojavljanje enodnevnice (Ecdyonurus siveci), ki je endemna vrsta, opisana prav iz reke Ščavnice v kraju Zgornja Ščavnica. V potoku živi tudi ogrožena progasta pijavka (Dina lineata lineata), za katero je to eden izmed dveh znanih podatkov v Sloveniji, Ščavnica pa je na tem območju tudi habitat vidre (Lutra lutra), kakor pomemben habitat ptic.
KRAJINSKI PARK KAMENŠČAK - HRASTOVEC
Na seznam zavarovanih območij je bil krajinski park, s površino 851 ha, uvrščen leta 1992. Zajema del gričevja Slovenskih Goric med Dravsko in Pesniško dolino, med Završko vasjo, Koreno, Voličino in Hrastovcem ter predstavlja del t.i. osamelega krasa, ki se razteza v širini 1-2 kilometrov od Dupleka na jugozahodu do Hrastovca na severovzhodu. V širšem območju naselij se pojavlja intenzivnejša urbanizacija, ponekod intenziviranje kmetijskih površin, sicer je ohranjena je tradicionalna slovenjegoriška kulturna krajina z ekstenzivno kmetijsko rabo - ekstenzivni travniki, visokodebelni senožetni sadovnjaki, vinogradi, gozdnata severna pobočja ter njive, pašniki in travišča v dnu dolin – ki nudi življenjski prostor velikemu številu redkih vrst metuljev in ptic. Nekaj je nadzemeljskih in podzemeljskih kraških pojavov, sicer redkih v SV Sloveniji. Prevladujejo vrtače in kraški izviri, ki jih domačini imenujejo izvirki ali zvrečine. Tako najdemo v Voličini kraško podzemno jamo in poševno ali stopnjasto brezno. Ti geomorfološki posebnosti obiskovalcem še nista dostopni. Za krajinski park je značilno nahajališče litotamnijskega apnenca, ki se nahaja na območju Strme gore. Iz tamkajšnjih kamnolomov so v preteklosti apnenec uporabljali kot gradbeni material.
JEZERO KOMARNIK
Akumulacijsko jezero Komarnik leži približno dva kilometra zahodno od Lenarta, južno od magistralne ceste Pernica – Lenart. Prvič je omenjeno že v 16. stoletju, ko so ga lastniki bližnjega gradu Hrastovec uporabljali za gojenje rib. V šestdesetih letih 20. stoletja so ga preuredili v akumulacijo za zadrževanje visokih voda in ga na zahodni strani obdali z visokovodnim nasipom. Površina jezera meri 26 hektarjev, povprečna globina na sredi pa znaša približno poldrugi meter. Na vzhodni strani ga obdaja gozd Črni les, na južni in vzhodni strani pa travniki in intenzivno obdelovana polja. Po regulaciji reke Pesnice in uničujočih melioracijah v Pesniški dolini je postalo jezero Komarnik z okolico zadnje zatočišče in pomembno bivališče mnogih ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, kot so na primer ščitolistna močvirka, vodni orešek in beli lokvanj, zelo zanimivo je tudi pojavljanje male povodnice.
Pisana paleta vodnih in močvirskih bivališč pogojuje zelo bogato favno vodnih nevretenčarjev. Tukaj živi veliko vrst vodnih in močvirskih hroščev, na primer kozak in obrobljeni kozak, jezero pa je tudi edino najdišče nekaterih vrst vodnih hroščev v Sloveniji. Favna kačjih pastirjev šteje kar 35 vrst, pri čemer velja med številnimi ogroženimi vrstami omeniti loško zverco in zgodnjega trsničarja, predvsem pa največjo srednjeevropsko populacijo nosne jezerke, ki je drugod po Evropi že marsikje izginila. Tukaj živi tudi močno ogrožena medicinska pijavka. Akumulacijsko jezero Komarnik je z gozdno okolico Črnega lesa in Hrastovnjeka izredno pomembno tudi za dvoživke, predvsem zaradi pestrosti ekoloških niš ter funkcionalne povezave vodnih in kopenskih bivališč. Nadvse pestra je tudi favna ptic, saj predstavlja jezero Komarnik eno najpomembnejših gnezdišč vodnih ptic v Sloveniji. Izjemno visoko gnezditveno gostoto dosegajo zlasti mali ponirek, čopasti ponirek, čopasta črnica in črna liska, pa tudi mala bobnarica, reglja, grahasta tukalica, mokož in bičja trsnica, medtem ko gnezdi na jezeru skoraj polovica slovenske populacije race sivke. V okolici Komarnika se ob vodotokih in ribnikih pojavlja vidra (Lutra lutra).
Ob jezeru Komarnik je speljana dva in pol kilometra dolga sprehajalna pot, postavljeni sta pojasnjevalna tabla in ornitološka opazovalnica. Dostop je s parkirišča Hotela Agata (Črni les) ob magistralni cesti Maribor – Gornja Radgona.
Pisana paleta vodnih in močvirskih bivališč pogojuje zelo bogato favno vodnih nevretenčarjev. Tukaj živi veliko vrst vodnih in močvirskih hroščev, na primer kozak in obrobljeni kozak, jezero pa je tudi edino najdišče nekaterih vrst vodnih hroščev v Sloveniji. Favna kačjih pastirjev šteje kar 35 vrst, pri čemer velja med številnimi ogroženimi vrstami omeniti loško zverco in zgodnjega trsničarja, predvsem pa največjo srednjeevropsko populacijo nosne jezerke, ki je drugod po Evropi že marsikje izginila. Tukaj živi tudi močno ogrožena medicinska pijavka. Akumulacijsko jezero Komarnik je z gozdno okolico Črnega lesa in Hrastovnjeka izredno pomembno tudi za dvoživke, predvsem zaradi pestrosti ekoloških niš ter funkcionalne povezave vodnih in kopenskih bivališč. Nadvse pestra je tudi favna ptic, saj predstavlja jezero Komarnik eno najpomembnejših gnezdišč vodnih ptic v Sloveniji. Izjemno visoko gnezditveno gostoto dosegajo zlasti mali ponirek, čopasti ponirek, čopasta črnica in črna liska, pa tudi mala bobnarica, reglja, grahasta tukalica, mokož in bičja trsnica, medtem ko gnezdi na jezeru skoraj polovica slovenske populacije race sivke. V okolici Komarnika se ob vodotokih in ribnikih pojavlja vidra (Lutra lutra).
Ob jezeru Komarnik je speljana dva in pol kilometra dolga sprehajalna pot, postavljeni sta pojasnjevalna tabla in ornitološka opazovalnica. Dostop je s parkirišča Hotela Agata (Črni les) ob magistralni cesti Maribor – Gornja Radgona.
Hrastovški ribnik
V razloženem naselju Hrastovec, na severnem delu gozdnate zakrasele planote Hrastovenjak leži Hrastovški ribnik. Prvotno je služil grofom Herbersteinom, ki so imeli v posesti še nekoliko bolj oddaljeni Komarnik. Ribnik je dolg 200 m in v najširšem delu širok 60 m, njegova površina je 1,3 ha. Pregrajen je v štiri dele in je namenjen predvsem športnemu ribolovu. Od leta 1992 je zavarovan kot naravni spomenik. Lovijo predvsem krape, ščuke in smuče. Ribnik z okolico je pomemben življenjski prostor ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Od rastlinskih vrst tu uspevajo ščitolistna močvirka, beli lokvanj in vodni orešek. V ribniku gnezdijo številne race, vse pogosteje pa jih obiskuje siva čaplaja.
Pristava - jezero
Južno od naselja Močna, v Pesniški dolini, je reka Pesnica zajezena v Jezero Pristava. Obdajajo ga travniki. Drugo ime za jezero je Šikerjev ribnik, saj se nahaja v bližini znamenite Gostilne Šiker. Ribnik je znan že iz prejšnjih stoletij, saj je bil v lasti grofov Herbersteinov in je bil namenjen gojenju rib. Prvotni ribnik so povečali v zadrževalnik visokih voda reke Pesnice, na kateri je tudi pregrada. Jezero je dolgo 750 m in široko 500m, njegova površina je okoli 30 hektarjev. Jezero je namenjeno tudi ribolovu. Lovne ribe, ki jih najdemo v Pristavi so: ščuka, smuč, klen, krap, som in somič. Je nadvse pomemben vodni prostor za prezimovanje ptic, ki se tu zadržujejo tudi občasno, med selitvijo. Tu najdemo tudi rastišča redkega ščitastolistega plavčka in belega lokvanja.
Vir: http://www.ribicija.info
Vir: http://www.ribicija.info
Jezero Radehova
Akumulacijsko jezero Radehova se nahaja v Pesniški dolini, ob naselju Radehova. Jezero je nastalo z zajezitvijo na potoku Globovnici. Voda iz jezera odteka v potok Velka, ki se izliva v reko Pesnico. Jezero je dolgo 750 m in široko 400 m, njegova površina znaša okoli 24 hektarjev. To je priljubljen kraj za ribiče, saj se v jezeru nahajajo kapitalni primerki soma, krapa, ščuke, smuča in drugih rib. Z jezerom že vrsto let gospodari RD Pesnica- Lenart.
Trojiško jezero
V osrednjem delu Slovenskih goric nad Pesniško dolino je zahodno od razpotegnjenega gručastega naselja Sv. Trojica nastalo umetno Trojiško jezero. Jezero zadržuje visoke vode potoka Velka. Namenjeno je tudi ribogojništvu in ribolovu. Za ribolov so najbolj zanimivi linj, krap, ščuka, smuč, ploščič, klen, rdečeoka, som, ostriž in rdečeperka.
Zaradi velikosti in ugodne lege je namenjeno tudi turističnim dejavnostim, predvsem čolnarjenju in sprehodu okoli jezera. Jezero je dolgo 1260 m in široko 280 m. jugovzhodno od jezera je obsežen gozd Dobrava, zahodno in južno od jezera se razprostirajo travniki, ki prehajajo v Zgornjo Pesniško dolino. Na hribu nad jezerom je znamenita romarska cerkev Sv. Trojice s samostanom.
Vir: http://www.vecer.com
Cogetinci - mokrotni travnik
Habitat ogroženih živalskih vrst v Cogetincih, v občini Cerkvenjak. To je zavarovano območje lokalnega pomena.
IZJEMNA DREVESA
V Osrednjih Slovenskih goricah raste tudi nekaj posebnih dreves. Tako v Lenartu na Cmureški cesti najdemo beli gaber izjemnih dimenzij. V naselju Zamarkova pa se nahaja najdebelejša bela vrba v Sloveniji – Senekovičeva vrba, saj njen obseg meri več kot 7 metrov.
IZVIRI MINERALNIH VOD
O bogastvu mineralnih vod v Slovenskih goricah obstajajo pisni viri že iz 16. stoletja. Starejši avtorji so opisovali predvsem njihovo medicinsko vrednost. Sistematični pregled najstarejših člankov na temo mineralnih vod na Štajerskem podal Ciril Šlebinger leta 1932. Avtor omenja izvire mineralnih vod v Ihovi, Benediktu v Slovenskih goricah, Spodnjih in Zgornjih Žerjavcih in Lormanju. Domačini mineralne vode navadno imenujejo slatina. Bogastvo mineralnih vod še ni dovolj izkoriščeno v turistične namene. Eno bolj raziskanih območij je v okolici Benedikta. Tam se nahajajo tri vrtine mineralnih vod: slatina Helena, slatina Pavla in slatina Ana. Geologi jih uvrščajo med izvire, ki se razprostirajo na štajerski termalni črti in od Topolšice do Rogaške Slatine.
Do prvotno naravnega izvira na močvirnem zemljišču tedanjega lastnika Cafka (zato je tudi eno od imen Cafkova slatina) so leta 1932 uredili dostop in izkopali vodnjak, vendar zajetja po drugi svetovni vojni niso vzdrževali. Od leta 1973 do 1976 so z vrtinami raziskali območje izvirov in ugotovili, da so na treh različnih globinah trije različni vodonosniki mineralne vode. Vsak ima drugačno sestavo. Leta 1997 so se lotili obnove. Uredili so tri vrtine: Ana, Pavla in Helena. Najgloblja je Ana, iz katere priteka voda iz globine okoli 80 m in vsebuje največ mineralnih snovi. Izteka na polje, mineralno naravo vode pa dokazujejo rdeče obloge v okolici vrelca. Seveda se o tem najbolje prepričamo, če srknemo nekaj vode. Zaradi ogljikovega dioksida deluje kiselkasto, ima kar močan okus po žveplu in železu, tako jo je potrebno piti v majhnih požirkih.
Leta 2003 se je Občina Benedikt odločila, da naredi vrtino za termalno vodo. Rezultati so bili odlični tako glede vodnatosti kot tudi glede kakovosti. Gradnja Term Benedikt. Predvideva se izgradnja kompleksa, ki se deli na tri glavne programske sklope: hotel s termami (wellnessom), apartmajsko naselje, športno, rekreacijski, parkovni program.
LITERATURA IN VIRI:
Žiberna Igor: Naravnogeografske značilnosti občine Benedikt (prispevek) v Stopinje Življenja – zbornik občine Benedikt, Občina Benedikt, 2004.
Firbas Peter: Vsa slovenska jezera- Leksikon slovenskih stoječih voda, DZS, Ljubljana, 2001.
Čebular Anita: Živeti ob Dravi (Krajinski parki Mariborsko jezero, Drava in Hrastovec - Kamenščak (članek) v publikaciji Gea, št. 11, letnik XVIII, str. 30-35.
